Zgodovina skrajno desnega društva ‘Pliberška častna četa’ (Počasni bleiburški vod, kratko: PBV) in razvoj srečanja ustašev v Pliberku sta tesno povezana, na to pa je močno vplivala notranja in zunanja politika Hrvaške in bivše Jugoslavije.
Skromni začetki
Leto po prvi ‘spominski slovesnosti’ v času praznika vseh svetih leta 1952 so bivši ustaši ustanovili društvo, ki od leta 1955 naprej redno prireja spomin na pobite na Libuškem polju (glej Kolstø, 2010). Ob začetku dejavnosti v petdesetih letih je ‘častna četa’ štela le peščico članov, ki so bili sami ustaši ali pa so bili do leta 1945 neposredno povezani z NDH. Na primer bivši ustaš Ilija Abramović, ustanovitveni član ter dolgoletni predsednik čete. Častno četo je podpiral tudi duhovnik Vilim Cecelja, ki je bil dolga leta sodelavec Anteja Pavelića in je, potem ko se je preselil v Salzburg, podpiral dejavnosti skrajnih desničarjev med hrvaškimi izseljenci (glej PosavskiVremeplov, 2016). Prvotno so ‘spominsko slovesnost’ na Libuškem Polju prirejali okrog praznika vseh svetih in pa kakšen vikend sredi maja, pri čemer se je prav majska slovesnost prelevila v osrednjo proslavo, ki se odvija v soboto in nedeljo (glej Kolstø, 2010). Dejavnosti častne čete so bile trn v peti socialistične Jugoslavije. Do konfliktov med Jugoslovansko tajno službo (Uprava državne bezbednosti, UDBA) in ‘častno četo’ je prišlo predvsem v sedemdesetih letih. Leta 1966 je na primer UDBA odstavila v Pliberku bombo, ki pa je prezgodaj eksplodirala. Daljnosežnost konflikta med Jugoslovansko tajno službo ter desnimi ekstremističnimi hrvaškimi organizacijami v zamejstvu ponazarja tudi umor člana PBV Nikice Martinovića v Celovcu leta 1975, ki ga pripisujejo UDBI (glej Nielsen, 2018).
Pred razpadom Jugoslavije je na srečanje prihajalo nekaj sto obiskovalcev in obiskovalk, večinoma Hrvatov, ki so se izselili v Evropo, Avstralijo in Severno Ameriko. Pomen srečanja ustašev se je povečal, ko je leta 1991 Hrvaška razglasila samostojnost, vlada HDZ pod Franjem Tuđmanom pa je začela podpirati revizionistično politiko. Od tedaj naprej so poleg razkazovanja ustaških simbolov in simbolov NDH del praznovanja tudi glorifikacija posameznih vojnih zločincev in vojaških enot iz jugoslovanske vojne z njihovimi simboli ter zastavami.
Zavezniki v političnem sistemu ...
Glede na sestavo hrvaških vlad je parlament odslej srečanju omogočal pokroviteljstvo in finančno podporo. Nakup zemljišč in razširitev infrastrukture na Libuškem polju, ki je vrhunec dosegla z izgradnjo odra leta 2007, je omogočil izjemen denarni tok evrskih zneskov, ki so dosegali tudi šestmestna števila (glej Kolstø, 2010). Dogodek se tudi dandanes odvija na več lokacijah. Praznovanje se prične s katoliškim obredom na majhnem pokopališču v Spodnjih Libučah. Glavni del obiskovalk in obiskovalcev pa pride neposredno k spomeniku, ki leži okoli dva kilometra stran od Pliberka. Udeleženke in udeleženci gredo potem z zastavami in političnimi napisi po cesti od pokopališča do spomenika. Zato avstrijska policija za ves dan zapre javno cesto. Pri spomeniku se začne prava ceremonija s katoliško mašo in številnimi govori desničarskih ter konservativnih hrvaških političark in politikov.
28 Višek slovesnosti pa predstavlja polaganje venca pri spomeniku. Organizatorji dogodek, da bi pridobili pravico do množičnega zbiranja, prijavijo kot versko procesijo. Jubilejnega leta 2015 se je na Libuškem Polju zbralo okrog 30.000 ljudi, ki so žalovali za NDH (glej Kleine Zeitung, 2015). Ceremonijo že vrsto let v živo prenašajo na državni televiziji HRT. Dogodek nikakor ni le kraj, kjer se povezujejo eksplicitna desničarska združenja in takšne osebnosti. Je veliko več kot to: mitološke zgodbe o trpljenju, ki povezujejo občanke in občane z osebnostmi in izkušnjami ustaškega režima, omogočajo izmenjavo desničarskih in zgodovinsko revizionističnih mnenj, ki segajo globoko v konservativni politični tabor in v hrvaško katoliško cerkev.
V tem smislu hrvaški parlament, v katerem ima večino HDZ, ne le da prispeva k financiranju dogodka, temveč tam tudi redno gosti najvišje politične funkcionarje. Leta 2016 sta se prireditve, na primer, udeležila takratni podpredsednik vlade Tomislav Karamarko (HDZ) ter neofašistični kulturni minister Zlatko Hasanbegović (HDZ). Po drugi strani pa so nekaj dni pred slovesnostjo ob spomenik polagali vence tudi drugi (bivši) premierji in celo sedanja desno usmerjena predsednica Kolinda Grabar-Kitarović. Mednarodni pritisk bi bil namreč prevelik, če bi jih lahko neposredno povezali z udeleženci in udeleženkami slovesnosti. Leta 2018 je mašo daroval Želimir Puljić, zadrski nadškof. Prav on je tri leta prej predlagal referendum, da bi v hrvaški vojski ponovno uvedli fašistični pozdrav ‘za dom spremni’ (glej Novi List, 2015).
… in drugi osumljenci
Ena izmed znanih osebnosti, ki so prisrčno sprejete v Pliberku, je vojni zločinec Dario Kordić. Kordić je bil član bosanskohercegovske veje HDZ in je pred mednarodnim sodiščem v Haagu obsojen na 25 let zapora zaradi zločinov proti človečnosti. Odličen odnos ima recimo z Miroslavom Piplicom, ki je predsednik avstrijske veje HDZ, znan pa je tudi kot soorganizator številnih kulturnih prireditev na Dunaju (glej Der Standard, 2014). V Libučah se, na primer, pojavljajo tudi funkcionarji neofašistične stranke HČSP ter televizijski novinar Velimir Bujanec. Bujanec je bil v devedesetih letih odkrit podpornik ustašev. Dan danes je znan zaradi pogovorne oddaje, postal pa je tudi član stranke HDZ in ima odlične odnose z vladajočimi (glej Balkan Insight, 2016).
V Libučah pa se ne srečujejo le desni ekstremisti iz Hrvaške. Dobrodošli gostje spominske slovesnosti so bili tako tudi Anneliese Kitzmüller, političarka FPÖ/FPK, ki je od leta 2017 naprej tretja predsednica Avstrijskega državnega zbora, kot tudi Josef Lobnig, tretji predsednik Koroškega deželnega zbora. Medtem ko je imel hrvaški desni ekstremist Tomislav Sunić govor pri esesovskem spomeniku na Šenturški gori, so leta 2017 dogodek v Pliberku obiskali tudi pripadniki nemških nacionalističnih gibanj, kot je Willi Überfellner (Kärntner Abwehrkämpferbund) ali Peter Mussi (Akademische Sängerschaft Tauriska zu Klagenfurt). Organizacijo močno podpirajo tudi številni simpatizerji in verniki, od katerih je večina pripadnikov hrvaške diaspore ali pa prihajajo iz Hrvaške.
Literatura
Balkan Insight (2016). What were the Ustasa for Minister Hasanbegovic, http://www.balkaninsight.com/en/ article/what-were-the-ustasa-for-min- ister-hasanbegovic--02-12-2016 (zadnjič klicano 28.10.2018).
Der Standard (2014). Jubel für Kriegsverbrecher, https://derstandard. at/2000001868816/Jubel-fuer-Kriegsver- brecher (zadnjič klicano 28.10.2018).
Kleine Zeitung (2015). 30.000 Kro- aten am Loibacher Feld, https://www. kleinezeitung.at/kaernten/landespoli- tik/4732786/70-Jahrestag_30000-Kro- aten-am-Loibacher-Feld (zadnjič klicano 28.10.2018).
Kolstø, Pål (2010). Bleiburg: The Creation of a National Martyrology. V: Europe-Asia Studies, Vol. 62, H. 7, 09/2010m pp. 1153- 1174.
Nielsen, Christian Arboe (2018). The Yugoslav State Security Service and the Bleiburg Commemorations. V: Croation political Science review, Vol 55. No 2 pp. 50-70.
Novi List (2015). Crkva za referendum o ustaskom pozdravu “Za dom spremni”, http://www.novilist.hr/Vijesti/Hrvats- ka/Crkva-za-referendum-o-ustaskom- pozdravu-Za-dom-spremni (zadnjič klicano 28.10.2018).
Posvski-Vremeplov (2016). Počasni blei- burski vod, https://www.posavski-vreme- plov.com/suzna-dolina/po%C4%- 8Dasni-bleibur%C5%A1ki-vod/ (zadnjič klicano 28.10.2018).
