Od polja do romarskega središča

Na avstrijski strani meje so lahko izseljeni ustaši in nekdanji vojaki NDH vedno prirejali spominska srečanja. Za praznik vseh svetih leta 1952 so priredili spominsko proslavo na pokopališču v Spodnjih Libučah blizu mesta Pliberk (glej Čvrljak, 2015). Na Libuškem polju so bile tedaj le njive. Leta 1965 so od pliberških kmetov kupili prvo zemljišče in od tedaj naprej se spominske proslave odvijajo prav tam (glej Pavlaković, 2008).

Ob 40. obletnici dogodkov pri Pliberku je prišlo do iniciative, da bi na polju zgradili spomenik. Avstrijske oblasti so sprva zavrnile dovoljenje za izgradnjo spomenika, in to predvsem zaradi zunanjepolitičnih razogov. Po letu dni so potem izgradnjo dovolili, a pod pogojem, da na spomeniku ne sme pisati ‘hrvaški vojski’, ker bi bil tako spomenik lahko namenjen tudi pripadnikom enot SS, ustašem in domobrancem. Leta 1987 postavljeni spomenik je tako dobil dvojezični napis, pri čemer se napisa vsebinsko ne ujemata. „U ČAST I SLAVU / POGINULOJ / HRVATSKOJ VOJSCI / SVIBANJ 1945 / ZUM GEDENKEN / AN DIE / GEFALLENEN KROATEN / MAI 1945“ (V čast in slavo padli hrvaški vojski, maj 1945 oz. V spomin na hrvate ki so padli, maj 1945).

Levo od napisa stoji železen katoliški križ, desno pa polmesec z zvezdo (namenjen ustaškim vojakom muslimanske veroizpovedi in vojakom 13. gorske divizije Waffen-SS ‚Handžar‘). Poleg tega je bil na levi strani vklesan hrvaški grb države NDH (šahovnica, ki se začne z belim poljem).

Leta 1995 so postavili dodatno spominsko ploščo ‘Bratovščine hrvaškega zmaja’ (‘Braća hrvatskoga zmaja‘). Gre za leta 1905 ustanovljeno nacionalistično tajno društvo, ki ga je leta 1941 podpirala tudi fašistična NDH, leta 1946 pa so ga v socialistični Jugoslaviji prepovedali. Znova so ga ustanovili leta 1990. Na spominski tabli piše: ‘V spomin pliberškim žrtvam in mučenikom križevega pota, ki se je 15. maja 1945 začel na tem mestu’. Spodaj pa ‘Hrvaška se bo vedno spominjala svojih sinov in hčera, ki so bili pobiti, ker so ljubili svoj hrvaški rod in dom’. Novembra leta 2003 naj bi spominsko obeležje razširili. Donacije so prišle predvsem s strani hrvaške vlade, ki jo je vodila HDZ. Skupno so za dodatno izgradnjo in nakup dodatnih zemljišč zbrali 125.000 evrov (glej Čvrljak, 2015; Kolstø, 2010). Avstrijski upravni organi in predvsem pliberški župan so projekt odklonili z argumentom, da gre za revizionistično proslavo in da se bojijo ‘neonacističnih srečanj’. Predsedstvo društva ‘Pliberška častna četa’ pa je dobilo podporo s strani katoliške cerkve, avstrijske zvezne vlade, katere del sta bili stranka ÖVP in stranka BZÖ ter koroške deželne vlade pod vodstvom Jörga Haiderja. Marca leta 2004 so dobili dovoljenje, junija so začeli z izgradnjo.

Da bi dobili dovoljenje za izgradnjo, ki bi vsebovala tudi parkirišča, ureditev okolice spomenika, držala za vence, se je bilo, po blagi medijski kritiki napisa na spomeniku, društvo z avstrijskimi upravnimi organi prisiljeno dogovoriti glede spremembe napisa. Od 25. aprila 2005 naprej je na spomeniku (začasno) pisalo: „U SPOMEN / NA NEDUŽNE ŽRTVE / BLEIBURŠKE TRAGEDIJE / ZUM GEDENKEN / AN DIE UNSCHULDIGEN OPFER / DER BLEIBURGER TRAGÖDIE“ (V spomin na nedolžne žrtve pliberške tragedije). Istočasno so polja hrvaške šahovnice pobarvali z belo in rdečo barvo – pred tem rdeča polja niso bila obravana – in od te spremembe dalje je jasno viden grb NDH in 13. gorske divizije Waffen-SS. Morda že leta 2007, najkasneje pa leta 2008, so ta napis zaradi kritik iz Hrvaške in izseljenskih skupin ponovno nadomestili s prvotnim napisom. Od tedaj in vse do danes lahko spet beremo različico iz osemdesetih let, ki v hrvaški dikciji omenja ‘hrvaško vojsko’. Šahovnice levo od napisa niso spremenili, še vedno je izklesan grb ustaške države. Poleg tega so na novih zemljiščih okoli spomenika v letih 2006/2007 postavili oder z oltarjem in govorniški oder.