Olje na platnu, ki naj bi prikazovalo zamišljeni poboj; na sredini slike so vojaki in njihove družine, ki so jih pobili partizani, v ospredju in na levi strani slike (križev pot), na desni in pri vrhu slike pa je naslikana britanska vojska, ki je izdala Hrvate (vir: neznan, verjetno hrvaška izgnanska skupnost).
Na Libuškem polju se vsako leto zbirajo reakcionarji vseh provenienc. Sem pridejo, da bi se poklonili spominu na tragedijo, ki se na način kot jo opisujejo, tam sploh ni zgodila. In sicer, kot domnevni pokol na polju. Kot je poudarjeno že v prejšnjem besedilu, na Libuškem polju nikoli ni prišlo do pokola. Znani so številni primeri mrtvih in ranjenih iz zadnje bitke 14. in 15. maja 1945 v okolici Pliberka ter razni samomori na Libuškem polju, kot je na primer samomor ustaškega generala Tomislava Rolfa. V revizionistični zavesti pa še vedno živi mit o pokolu. Za hrvaški nacionalizem in neofašizem to še vedno ostaja osrednja referenčna točka.
Revizionistično ustvarjanje mitov
Osrednji element mita predstavlja slika, naslikana neznanega datuma, ki jo vsako leto nosijo na čelu procesije. Prikazuje bežeče Hrvate, ki so jih obkolili partizani. Prikazano je tudi britansko vojaško letalo, ki leti nad pokrajino, britanski vojaki nepremično opazujejo dogodke, tla pa so videti krvava. Junaški hrvaški narod, ki ga je izdala britanska vojska in ki ga masakrirajo strašne partizanke in partizani. Uprizoritev žrtvovanja je izpopolnjena do potankosti. Slika prikazuje tudi drevesa, čeprav jih v sedanji obliki leta 1945 na Libuškem polju prav gotovo ni bilo. Mit o masakru so kultivirale predvsem skupine hrvaških izseljencev s publikacijami izdanimi po letu 1945 (glej Dietrich, 2008). V socialistični Jugoslaviji je bil, kakor prej navedeno, dovoljen le spomin na antifašistični osvobodilni boj (glej Radonić, 2008). Med vladavino Franje Tuđmana se je mit nato od leta 1990 dalje uveljavil tudi v hrvaški nacionalni naraciji in postal vsedržavni element, ki ga je omogočila večja vključenost hrvaških izgnancev in njihovih videnj dogodkov. Tabu, ki je vladal v jugoslovanskih časih, je bil prekršen s časopisnim člankom o spominski proslavi, na kateri se je zbralo veliko obiskovalcev. V članku državnega časopisa “Vjesnik” je navedenih ‘nekaj sto državljanov iz izgnanstva in iz Hrvaške’, leta 1991 jih je bilo že 1.100, leta 1993 pa je bilo prijavljenih več tisoč obiskovalcev. Že leta 1992 je bila v Pliberku prisotna delegacija hrvaškega parlamenta, ki jo vodi Vice Vukojević, predsednik revizionistične Komisije za ugotavljanje vojnih in povojnih žrtev Republike Hrvaške ter delegaciji HDZ in Hrvaškega osvobodilnega gibanja (Hrvatski oslobodilački pokret, kratko: HOP), ki ga je v pregnanstvu ustanovil vodja ustašev Ante Pavelić. Medtem ko v prvem članku Vjesnika leta 1990 še pišejo o ‘tako imenovani pliberški tragediji’ (glej Radonić, 2010), leta 1992 nek član ustaške organizacije HOP že poudarja, da je bil Pliberk ‘le začetek najbolj groznega genocida v zgodovini hrvaškega naroda’ (glej Radonić, 2010). V neki reportaži iz leta 1993 zasledimo navedbo o ‘enem izmed najbolj tragičnih dni v novejši zgodovini hrvaškega naroda’ oziroma o ‘največji tragediji v novejši hrvaški zgodovini’ (glej Radonić, 2010). S takšno formulacijo postane akter dogajanja ‘hrvaški narod’ in se leta 1945 umorjene ustaše, domobrance ter civiliste začne enači z njim. Ne omenja pa se, da se je veliko Hrvatov in Hrvatic borilo proti režimu NDH – in vsaj glede na avstrijske razmere – v veliko večji meri. Leta 1995 je pokroviteljstvo nad spominsko proslavo v Pliberku prevzel hrvaški parlament. Istega leta je prvič potekal televizijski prenos v živo in Tuđman je spominsko proslavo posvetil tudi vsem padlim v državljanski vojni na Hrvaškem (1991-1995).
Verska idealizacija
Pri opredelitvi dogodkov je presenetljiva pogosta uporaba verskih konceptov. Izraz ‘križev pot’, ki so ga vsa ta leta uporabljali udeleženci in udeleženke pohodov pri Pliberku, so že na začetku prevzeli tudi mediji. Predsednik parlamenta je na spominskem zasedanju v hrvaškem parlamentu leta 1995 govoril o ‘pliberški tragediji in križevem potu podobnem Golgoti’ oziroma o ‘nacionalni Golgoti’ (glej Radonić, 2010). Beg proti Pliberku postane ‘veliki eksodus hrvaškega naroda’ (glej Radonić, 2010). Poleg verske simbolike se uporabljajo tudi pojmi, s katerimi se dogajanje v Pliberku enači z usodo Judov, kot npr. ‘kolona smrti’ (glej Radonić, 2010). Na prvi pliberški spominski proslavi v Sarajevu je bilo izrecno govora o ‘marših smrti’ (glej Radonić, 2010).
Dogodke iz okolice Pliberka enačijo z izgonom ‘Izbranega ljudstva’, z žrtvovanjem Jezusa za grehe človeštva. Enačijo jih s pohodi ob propadu nacističnega režima in navsezadnje s koncentracijskimi taborišči in holokavstom. ‘Hrvaški narod’ primerjajo s pregnanim judovskim ljudstvom, po drugi strani pa Pliberk primerjajo s kolektivnim žrtvovanjem, podobnim Jezusovemu, za vstajenje v obliki hrvaške državnosti. Zgodovina druge svetovne vojne je torej tako popačena, da dogodke pri Pliberku interpretirajo kot zločin nad ‘hrvaškim narodom’.
Konkurenčni spomini
Kot navedeno zgoraj je bila v Tuđmanovem času jugoslovanska spominska politika odrinjena vstran v prid mita o Pliberku: Obeleževanje spomina na koncentracijsko taborišče Jasenovac so izenačili z domnevnimi dogodki pri Pliberku in s tem skušali zrelativizirati holokavst in genocid nad Srbi in Romi.
Po Tuđmanovi smrti leta 1999 in potem ko je stranka HDZ leta 2000 izgubila volitve se je revizionistična spominska politika gledeJasenovcaspremenila,nacionalno spominjanje v Pliberku pa se je nadaljevalo brez sprememb. Značilen za to obdobje je poskus, da bi Jasenovcu namenili isto pozornost kot Pliberku. Revizionizem glede ustaških zločinov ni bil več tema peščice marginaliziranih akterjev, temveč tudi predsednika države. Za preobrat se šteje govor predsednika države Stjepana Mesića leta 2003, v katerem je obsodil vse zločine, ki so bili storjeni v imenu hrvaške države. Stranka HDZ, ki jo je reformiral Ivo Sanader, je po zmagi na volitvah leta 2003, proti želji lastnih volivcev začela odstranjevati ustaške spomenike in preimenovala ulice, ki so se imenovale po ustaškem ministru Miletu Budaku. Sanader v Jasenovcu ni več govoril o Pliberku in je, kot Mesić, obsodil ustaške zločine. Še naprej pa je obsojal zločine ‘črnega in rdečega totalitarizma’ in skušal zrelativizirati zločine ustašev, tako da jih je primerjal s socialističnimi. Poleg tega je nauk iz Jasenovca redno povezoval z ‘domovinsko vojno’ v 1990. letih in tako skušal nadomestiti ‘stari’ mit o ‘hrvaški tragediji’ v Pliberku z novim mitom, po katerem naj bi ‘Hrvati’ v 1990. letih postali žrtve ‘novega fašizma’.
Najnovejši razvoj
Po zmagi koalicije pod vodstvom socialdemokratov na volitvah leta 2011 je hrvaški parlament preklical svoje pokroviteljstvo nad spominsko proslavo pri Pliberku. Z zmago kandidatke HDZ na volitvah za predsednika/predsednico države Kolinde Grabar-Kitarović leta 2015 in predvsem z zmago koalicije, ki jo je vodila HDZ na parlamentarnih volitvah istega leta – kot tudi na ponovnih volitvah leta 2016 – lahko zasledimo oživitev parlamentarnega pokroviteljstva nad spominskimi slovesnostmi v Pliberku. Čeprav je pomen tega mitskega kraja močno odvisen od vladajoče garniture, se zdi, da je neločljivo povezan z hrvaško nacionalno identiteto. Pojma kot sta ‘križev pot’ in ‘pohod smrti’ sta tako razširjena, da ju danes na Hrvaškem uporabljajo tudi v kritičnih besedilih o spominski kulturi v Pliberku.
Literatura
Dietrich, Stefan (2008). Der Bleiburger Opfermythos. V: Zeitgeschichte. 35. letnik zvezek 5 S. 298-317.
Radonić, Ljiljana (2008). Vergangenheit- spolitik in Kroatien – Vom Geschichtsrevisionismus zur Aufarbeitung der Vergangenheit? V: Zeitgeschichte. 35. letnik zvezek 5 S. 282-297.
Radonić, Ljiljana (2010). Krieg um die Erinnerung: Kroatische Vergangenheitspolitik zwischen Revisionismus und europäischen Standards. Frankfurt/New York.
