Nastanek države južnih slovanov

Po razpadu Avstro-ogrske je leta 1918 nastala nova država, Kraljevina Slovencev, Hrvatov in Srbov, kasneje Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina Srba, Hrvata i Slovenaca, kratko: SHS), ustavna monarhija, ki je obsegala velike dele Balkanskega polotoka. Od samega začetka so bile posamezne politične sile skeptične glede centralistične usmerjenosti nove države. Osrednji dejavniki nastanka Neodvisne države Hrvaške so bili Hrvaška kmečka stranka (Hrvatska seljačka stranka, kratko: HSS) in Hrvaška stranka prava (Hrvatska stranka prava, kratko: HSP), iz katere so kasneje nastali ustaši. Hrvaška kmečka stranka, ki je po volitvah v Jugoslaviji leta 1920 postala tretja največja politična sila, je do leta 1924 odklanjala vsakršno sodelovanje v parlamentu in je bila največja opozicijska stranka v državi SHS.

Nastanek ustašev iz HSP

Ante Pavelić, kasnejši "poglavnik" (vodja) ustaškega gibanja, je bil že leta 1915 imenovan za sekretarja leta 1861 ustanovljene Hrvaške stranke prava. HSP je odklanjala vsakršno obliko jugoslovanske države in je stremela k etnično čisti Veliki Hrvaški. Skupaj s Hrvaško kmečko stranko je bila del hrvaške nacionalistične opozicije v Jugoslaviji. Sodelovanje se je prenehalo leta 1924, ko je HSS razglasila svojo lojalnost jugoslovanski državi oziroma Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev ter začela sodelovati v vladi in pri delu parlamenta. S tem je HSS prenehala z bojkotom centralistične usmeritve države in se zavzemala za več avtonomije znotraj jugoslovanske države (glej Hory/Broszat, 1967).

Leta 1928 so politične napetosti v Kraljevini SHS dosegle vrhunec, ko je Puniša Račić ustrelil vodjo Hrvaške kmečke stranke Stjepana Radića in dva druga poslanca. Posledično je kralj Aleksandar I vzpostavil kraljevo diktaturo in kmečka stranka je prešla v opozicijo. Pod novim okoliščinam je HSP videla možnost za fašistični prevrat in je začela z militantnim akcijam: ustanovila je oborožene skupine, ki so izvajale protisrbske napade. Kmalu pa je HSP spoznala, da ne bo prišlo do hrvaške narodne revolucije, med drugim tudi zato, ker novo vodstvo kmečke stranke ni bilo pripravljeno podpreti dejavnosti HSP.

Z razglasitvijo Kraljevine Jugoslavije in s tem povezano prepovedjo vseh političnih strank leta 1929 je bila ustanovljena 'Ustaša - hrvatska revolucionarna organizacija', kratko: Ustaša. Pavelić in njegovi zaupniki so odšli v tujino, da bi vzpostavili stike s hrvaškimi organizacijami v tujini in politično povezanimi organizacijami. Tam so začeli ustanavljati paravojaške enote, ki so jih usposabljali v taboru v fašistični Italiji, ki je ustaše podpirala in pa v taboru na Madžarskem. V naslednjih letih so ustaše izvajali napade in skušali izvesti vstajo v Jugoslaviji, kar je spremljala tudi živahna propagandna dejavnost (glej Hory/Broszat, 1967).

Po uspešnem atentatu na jugoslovanskega kralja Aleksandra I. leta 1934, ki so ga izvedli ustaše, jim je fašistična Italija postopoma zmanjševala podporo vse do leta 1937 tj. do podpisa pogodbe o prijateljstvu med Italijo in Jugoslavijo, ko jim je podporo v celoti odrekla. Taborišča so bila razpuščena, ustaško vodstvo pod policijskim nadzorom, njihovi člani pa pridržani. Čeprav je bilo tudi v Tretjem rajhu mogoče najti podpornike ustašev, jih Nemčija, predvsem zaradi diplomatskih razlogov uradno ni podpirala. Drugače kot v Italiji torej. Vse to je od leta 1937 do leta 1941 močno omejilo delovanje ustašev (glej Hory/Broszat, 1967).

Ustanovitev Neodvisne Države Hrvaške (NDH)

Leta 1941 je Jugoslavija zaradi močnih pritiskov nacistične Nemčije podpisala pakt s silami osi (Nemčija, Italija, Japonska) in se s tem odrekla svoje politike nevtralnosti. To je v Jugoslaviji privedlo do državnega udara, s katerim so skušali obnoviti prejšnjo politiko nevtralnosti. Kot odgovor na državni udar je 10 dni kasneje, 6. aprila 1941, nacistična Nemčija napadla Jugoslavijo. Že 10. aprila so razglasili Neodvisno državo Hrvaško (Nezavisna država Hrvatska, kratko: NDH). Potem ko je Vladko Maček (HSS) že v času pred ustanovitvijo zavrnil vodenje take države, je vodstvo prevzel Ante Pavelić, ki se je 15. aprila vrnil iz izgnanstva (glej Calic, 2010). Z razglasitvijo NDH je nastala država, ki je obsegala dele današnje Hrvaške ter današnje Bosne in Hercegovine ter Srbije (Zemun). Poleg ozemlja, ki so ga nadzirali Hrvati, so obstajali tudi deli pod nemško in italijansko upravo. V resnici je to pomenilo, da je bila NDH vazalna država fašistične Italije in nacistične Nemčije, vseeno pa je sama nadzirala in upravljala velik del države, kjer je tudi samostojno delovala. Kot rezultat prevzema oblasti so ustaši poskušali prestrukturirati družbo po modelu nacionalsocialistične Nemčije, tako da so že 17. aprila 1941 s sprejemom "zakonov za zaščito naroda in države" prevzeli Nürnberške rasne zakone (glej Calic, 2010). Takoj zatem so začeli izvajati protisrbske in protijudovske ukrepe. Posebnost NDH nasproti ostalim državam, ki so bile povezane z nacistično Nemčijo, je bilo samostojno upravljanje koncentracijskih taborišč, ki so ga izvajali brez nemške pomoči. V največjem koncentracijskem taborišču v Jasenovcu so usmrtili med 80.000 in 90.000 Srbov, Judov, Romov in političnih nasprotnikov (glej Radonić, 2004).

Poleg vojske NDH in hrvaške žandarmerije so Ustaše ustanavljali tudi regularne in neregularne milice. Kot nacionalsocialisti so tudi ustaše ustanovili svojo elitno enoto – 1.  regiment ustaške milice, "Crna legija" (Črna legija). Znana je po številni zločinih, še danes pa jo častijo tudi na Libuškem polju (glej Korb, 2013). Poleti leta 1941 so ustaši v množičnih pobojih ubili več kot 100.000 Srbov okrog 200.000 pa so jih pregnali v Srbijo (glej Korb, 2010). Ustaške milice so proti civilnemu prebivalstvu kmalu začele uporabljati enake metode kot nemška vojska na osvojenih področjih Sovjetske zveze: zbiranje zapornikov, izkopavanje jarkov, množična streljanja v jarkih (glej Korb, 2013). Uničevalni antisemitizem in sklicevanje na arijsko ideologijo sta najbolje prikazovala ideološko skupno stališče med nacionalsocializmom in ustaškim gibanjem. Njuna glavna razlika je klerikalno-katoliška usmeritev ustašev. Istočasno je bil pomemben zgled ustašev tudi italijanski fašizem. Ustaško ideologijo lahko tako opišemo kot združitev fašizma in nacizma ter njuno prilagoditev na hrvaške razmere.

 

Katoliška Hrvaška in ustaši

Že od samega začetka je eno izmed konfliktnih področji v državi SHS in kasneje v Kraljevini Jugoslaviji predstavljala tudi vera, in sicer zato, ker je veljala za oznako nacionalne pripadnosti. 5,5 milijona prebivalcev (približno 46 %) je bilo pravoslavnih, 4,7 milijona (približno 39 %) jih je pripadalo rimsko-katoliški cerkvi in 1,3 milijona (približno 11 %) je bilo muslimanov (glej Deschner, 1982).  Poleg tega sta obstajali tudi manjša protestantska in judovska skupnost. Pred vsem med največjimi verskimi skupnosti so obstajali spori glede oblasti v državi, ki so imeli tudi nacionalistični naboj. Medtem ko so Srbija, Makedonija in Črna Gora predvsem pravoslavne države, sta Slovenija in Hrvaška predvsem katoliški.

Cerkve teh držav so imele veliko vlogo pri vprašanju narodne identifikacije in pri vprašanju razdelitve oblasti v tej relativno mladi državi. Poleg tega je bila predvsem Hrvaška za Vatikan pomembna postojanka proti pravoslavju in islamu na Balkanu. Polemiko je v poznih tridesetih letih okrepila tudi sklenitev konkordata, državno-cerkvene pogodbe med katoliško cerkvijo in jugoslovansko državo.  Tako srbska nacionalna kot tudi hrvaška nacionalna gibanja so menila, da njihovi interesi v državi niso dovolj zastopani (glej Deschner, 1982). Država NDH je katoliški cerkvi, zlasti zaradi pomoči cerkve pri prevzemu oblasti in vzpostavljanju režima ustašev, zagotovila posebne pravice.  Tako tudi ne čudi, da se je razglasitev NDH začela z besedami 'Božja previdnost in volja našega velikega zaveznika' in končala z 'Bog s Hrvati! Pripravljeni za dom!' (glej Hory, 1965). Medtem so pravoslavni cerkvi odvzeli vse pravice. Za Srbe je to pomenilo, da so se bili prisiljeni spreobrnit v katoliško vero, ali pa da so jih deportirali in/ali umorili. 3. maja 1941 je režim že sprejel 'pravno uredbo o spremembi vere', ki je med drugim določala, kdo se sploh lahko spreobrne. Pravoslavnim duhovnikom, premožnim in intelektualcem je bila spreobrnitev omogočena samo v izjemnih primerih (glej Dedijer, 2011). Premoženje in lastnina srbske pravoslavne cerkve ter premoženje njenih premožnejših pripadnikov je bilo velikokrat prepisano na rimskokatoliško cerkev. Razlaščeni so bili tudi Judje, kar je bil eden prvih korakov k njihovem načrtnem uničenju. Poleg tega so morali Judje od tedaj nositi davidovo zvezdo, Srbi pa na rokavu modri trak s črko P, ki je pomenila „pravoslavec“. Pravoslavcem in Judom je bil onemogočen dostop do številnih javnih prostorov, kot so trgovine, restavracije, javni prevoz, pisarniške zgradbe, pločniki, prepovedan po jim je bilo tudi življenje v več deset mestnih predelih Zagreba (glej Deschner, 2012). Številni so izgubili delo ali bili takoj aretirani, prepovedana pa je bila tudi cirilica (glej Dedijer, 2011). Pravoslavne cerkve so bile spremenjene v katoliške ali preoblikovane v skladišča, klavnice, hleve, javna stranišča, zapore, mesta usmrtitve oziroma so bile preprosto uničene. Če so bili srbski otroci zelo mladi in brez staršev, npr. po umoru ali deportaciji staršev, jih je sprejel in prevzgojil Hrvaški Karitas (glej Deschner, 2012). Medtem ko so številne pravoslavne duhovnike ubili, so katoliški duhovniki med prvimi stopali v vrste ustaških uradnikov.  Postali so 'najvišji vodje vojaških in ujetniških taborišč ter okrajni in državni gauleiterji' (glej Dedijer, 2011). Pogosto tudi zato, ker so bili že prej znani kot negativno nastrojeni proti Jugoslaviji. Pomembne položaje v ustaški organizaciji so zasedali predvsem frančiškani. Samostani so delovali tudi kot skladišča orožja in organizacijski centri ter izobraževalne ustanove. Pripadniki reda so tako v koncentracijskih taboriščih delovali kot politični svetovalci, civilni upravitelji in celo rablji. Po vojni so frančiškanski samostani v Avstriji, Italiji in Franciji skrivali bežeče ustaše in naciste (glej Deschner, 1982).

 

13. divizija SS "Handžar"

Marca 1943 so oblasti začele z oblikovanjem '1. hrvaške prostovoljne divizije SS', kasneje '13. gorska divizija Waffen-SS'. Rekrutacijo so izvajali predvsem v NDH in to na področjih z večinskim muslimanskim prebivalstvom. V zelo kratkem času se je prijavilo 12.000 prostovoljcev, ki so jih urili na Bavarskem in v južni Franciji. Enota, ki je prisegla tako Adolfu Hitlerju kot tudi Anteju Paveliću, je kmalu dobila nemške in avstrijske častnike ter je štela približno 25.000 mož. Največji del vojakov so predstavljali bosanski muslimani,

približno med tretjino in četrtino pa je bilo katoliških Hrvatov (glej Korb, 2010). Pripadniki enote Handžar so nosili tako simbole nacionalsocialistične Nemčije, kot tudi grb NDH, duhovno oskrbo pa so jim nudili muslimanski duhovniki iz Zagreba.  Enota je bila prvi praktični poskus uporabe antisemitizma kot povezovalne sile med islamom in nacizmom.  Vojake so o teh vprašanjih ideološko šolali, pri antisemitski agitaciji pa so sodelovali tudi imami.

Med letoma 1943 in 1945 je enota sodelovala pri številnih operacijah v NDH. Bolj ko je bil obstoj NDH vprašujoč, vse več vojakov je dezertiralo: nekateri so se vrnili v domače vasi, drugi pa so prestopili k partizanom – pogosto na stotine in z vso vojaško opremo. Jeseni 1944 je bila situacija že tako slaba, da so častniki predlagali razorožitev enote – kar je še povečalo število dezerterjev. Konec leta 1944 so velik del vojakov odpustili, a medtem ko so nemški in avstrijski vojaki bežali prek Madžarske, so se bosanski in hrvaški pripadniki enote maja 1945 znašli v Pliberku/Bleiburgu.

Konec države NDH

Z napredovanjem jugoslovanske narodnoosvobodilne vojske in v pričakovanju predaje nemške vojske so začele enote ustašev, domobranci, njihovi somišljeniki, četniki ter enote nemške vojske in Waffen-SS bežati pred partizani v smeri območja na avstrijskem Koroškem, ki so ga imeli pod nadzorom Britanci. Upali so, da se bodo lahko tam vdali zahodnim zaveznikom in s tem preprečili, da padejo v jugoslovansko ujetništvo, saj so se zavedali svojih zločinov in se bali povračilnih ukrepov. Jugoslovanska narodnoosvobodilna vojska je to na vsak način želela preprečiti in ustaviti njihovo napredovanje. 25. maja 1945 je prišlo do velikih spopadov. Nekatere enote so tako 14. maja prišle na Libuško polje/Loibacher Feld in navezale stik z britansko vojsko ter se ji hotele predati. Ta je odklonila sprejem kapitulacije in ustaške enote so se morale vdati jugoslovanski narodnoosvobodilni vojski, ki jih je odpeljala na jugoslovanski teritorij. Na poti je prišlo do maščevalnih dajanj, zaradi katerih je bilo ubitih več deset tisoč ljudi. Na teh dogodkih temelji kasnejši pliberški mit. V nasprotju z mitom, pa pri Pliberku/Bleiburgu nikoli ni prišlo do pobojev. Ti so se zgodili kasneje in na jugoslovanskem ozemlju. Poleg tega dogodki v Pliberku/Bleiburgu ne predstavljajo edine predaje ustašev, ampak je bila to le ena od predaj, ki so se zgodile v tem času. Več tisoč (med njimi številni na visokih položajih) ustaških funkcionarjev se je skupaj s svojimi družinami podalo v izgnanstvo, kjer so se povezali s simpatizerskimi skupinami hrvaških izseljencev.                                           

Tako so lahko nadaljevali s propagandnimi in organizatorskimi dejavnostmi. Pavelić je prek organizacije v okvirih katoliške cerkve, ki je beguncem nudila pomoč (Rattenlinie), pobegnil v Argentino. Pod okriljem Peronove oblasti je ustanovi vlado v izgnanstvu. Kasneje je bil zaradi poskusa atentata prisiljen zbežati v Španijo, kjer mu je zaščito tokrat nudil Franco in tam je leta 1959 tudi umrl (glej Dietrich, 2008 in Deschner, 1965).

Od socialistične Jugoslavije...

Po drugi svetovni vojni je oblast prevzela Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) in ustanovila Federativno republiko Jugoslavijo. Osrednjo idejo socialistične Jugoslavije predstavlja geslo 'bratstvo in edinstvo'. Temelj Jugoslavije je predstavljal narodnoosvobodilni boj, na podlagi katerega je bila njena ustanovitev sploh mogoča. Vso krivdo so pripisovali premaganim nekomunističnim nasprotnikom, vsako razpravljanje o storilcih, žrtvah in uporu pa je bilo prepovedano. Dovoljen je bil le spomin na protifašistični boj. Tematika ne-jugoslovanskega nacionalizma, vpletenosti v zločine in fašizem niso bili del javne diskusije. Na ta način so hoteli vzpostaviti nekakšno harmonijo med narodi. To nerazumevanje in zatiranje preteklosti oziroma (reakcionarnih) ideologij ni moglo dolgo trajati: V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja so nacionalistične težnje postajale vse glasnejše. Srbski in hrvaški zgodovinarji so vse bolj poglabljali diskurz o sodelovanju narodov v partizanskem gibanju. Osrednje mesto je prevzel Franjo Tuđman, ki je kasneje postal prvi predsednik Republike Hrvaške (glej Radonić, 2008). Kot rezultat nacionalistične razprave so se v osemdesetih letih 20. stoletja pojavili novi miti o žrtvovanju. Namesto strokovne obdelave je prišlo do objavljanja nacionalističnih spominov. Tudi tu je Tuđman prevzel vodilno vlogo: V svoji knjigi 'Bespuća povjesne zbilijnosti' (Brezpotja zgodovinske resničnosti), ki je izšla leta 1989, povzema svoj pogled na zgodovino: Sistematično niža število umorjenih v taborišču Jasenovac in jih primerja s številom ljudi, ki naj bi jih umorili partizani v Pliberku/Bleiburgu. Hkrati dosledno govori o tem, da je bil Jasenovac 'delovno taborišče' in naj si bili Judi sami krivi za iztrebljenje ter da je antisemitizem stalnica zgodovine. Ustaških zločinov sicer ne zanika, a jih vedno primerja z zločini četnikov in partizanov, da bi jih tako lahko zrelativiziral (glej Radonić 2008).

… do današnje Jugoslavije

Na prvih svobodnih volitvah na Hrvaškem aprila 1990 je zmagal Franjo Tuđman in njegova 'Hrvaška demokratična skupnost' (Hrvatska demokratska zajednica, kratko: HDZ). Od razglasitve neodvisnosti Hrvaške leta 1991 je avtoritativno vladal vse do svoje smrti leta 1999 in se vedno pozitivno skliceval na dosežke NDH. Tako so bile ulice in trgi poimenovani po ustaških zločincih, odstranjevali so partizanske spomenike, hrvaški denar pa so preimenovali v kune, kot se je imenoval v času NDH (glej Calic 2010 in Radonić, 2008). Čeprav se stranka HDZ danes prikazuje kot proevropska konservativna stranka, je pozitivno sklicevanje na NDH močan del hrvaške družbe in politike HDZ.

Literatura

Calic, Marie-Janine (2010). Geschichte Jugoslawiens im 20. Jahrhundert. München.

Dedijer, Vladimir (2011). Jasenovac das jugoslawische Auschwitz und der Vatikan. Freiburg.

Deschner, Karl-Heinz (1965). Mit Gott und den Faschisten. Der Vatikan im Bunde mit Mussolini, Franco, Hitler und Pavelić. Stuttgart.

Deschner, Karlheinz (2012). Mit Gott und den Faschisten. Der Vatikan im Bunde mit Mussolini, Franco, Hitler und Pavelić. Freiburg.

Deschner, Karlheinz (1982). Ein Jahrhundert Heilsgeschichte. Die Politik der Päpste im Zeitalter der Weltkriege. Von Pius XII. 1939 bis zu Johannes Paul I. 1978. Köln.

Dietrich, Stefan (2008). Der Bleiburger Opfermythos. In: Zeitgeschichte. 35. Jg. Heft 5. S. 298-317.

Hory, Ladislaus und Broszat, Martin (1965). Der kroatische Ustascha-Staat 1941–1945. München

Hory, Ladislaus und Broszat, Martin (2010). Der kroatische Ustascha-Staat 1941-45. München.

Korb Alexander (2010). The Germans and the Ustaša-massacrers. Syrmia 1942. In: Pattingson, Juliett and Shepherd, Ben (eds), War in a Twilight World. Partisan and Anti-partisan warfare in Eastern Europe, 1939-1945, Basingstoke.

Korb Alexander (2013). Im Schatten des Weltkriegs. Massengewalt der Ustaša gegen Serben, Juden und Roma in Kroatien 1941-1945. Hamburg.

Radonić, Ljiljana (2008). Vergangenheitspolitik in Kroatien – Vom Geschichtsrevisionismus zur Aufarbeitung der Vergangenheit? In: Zeitgeschichte. 35. Jg. Heft 5. S. 282-297.