Vsako leto roma na tisoče (leta 2017 15.000, 2015 celo 30.000) ljudi v Pliberk/Bleiburg na Libuško polje/Loibacher Feld na dvojezičnem Koroškem. Destinacija je rastajoče spominsko mesto. Prirejano od »častnega pliberškega voda« (»Bleiburger Ehrenzug«/ "Počasnog bleiburškog voda“) in (odvisno od sestave hrvaške vlade) tudi pod pokroviteljstvu hrvaškega parlamenta se tam zbirajo nazadnjaki vseh vrst: Fašisti, (neo-)nacisti, konzervativci, cerkev ki se ne distancira, hrvaški politiki, etc. Avstrija se pri tem kaže od svoje najbolješe postnacistične strani in je pasivna in deloma celo podpira to srečanje. Zdavnaj je tako postalo to srečanje eno največjih fašističnih spominskih proslav v Evropi.
Ampak kaj se je tam zgodilo? Zakaj se srečanje dogaja ravno tam? Na tisoče obiskovalcev iz cele Evrope se sreča tam da bi se spominjali domnevnega »pokola pri Pliberku«. Maja 1945 so se čete fašistične »neodvisne države Hrvaške« (NDH - „Nezavisna Država Hrvatska“, 1941-45 obstajajoča vazalna država nacistične Nemčije), ustaši in somišljenci, pripadniki wehrmachta in SS, domobranci in četniki podali v polni zavesti o svojih zločinih bežali pred napredovalno jugoslovansko narodnoosvobodilno vojsko da ne bi prišli v njiovo vojno ujetništvo. Glede na svoje zločine so računali z maščevalnimi akcijami s strani NOV in tako so poskušali doseči od britanske vojske zasedeno območje na Koroškem. Kapitulacija napram britanski vojski ni bila sprejeta, razoroženi ljudje so bili predani partizanom. Mit pripoveduje da je nato prišlo do pokola na Libuškem polju. Dejstvo je: Ujetniki so bili prepeljani v Jugoslavijo in na tej poti so bili veliko od njih ustreljeni, nekateri postavljeni pred sodišče. Na samem Libuškem polju pa nikoli ni prišlo do pokola, ampak mit še zmeraj živi v zgodovinskorevizijonističnem spominu. Najbolj očiten izraz tega pa je ta proslava ki ima več funkcij kot »samo« spominjanje.
Zato ta blog. Naš golj je razjasnitev javnosti o tem srečanju, obravnava srečanja v večjem kontekstu in odprto poimenovanje osrednjih oseb za srečanju. Dolgoročno hočemo da ne bo več prišlo do tega srečanja. Zato hočemo postavit na razpolago zbirko besedil, od katerih upamo da ustrezajo kritičnem razmisleku o tem srečanju. Dodatno bomo tukaj zbirali slike, prispevke medijev in podoben informativno gradivo.
Kritika pomeni zmeraj tudi odpraviti kritiziran predmet. V tem smislu hočemo, da v bodočnosti ne bo več možno, da se na Libuškem polju spominja hrvaških fašistov - ustašov!
